O nas

Smo neprofitna krščanska organizacija, registrirana na Nizozemskem, v Kanadi in Španiji. Naš cilj je pomagati preganjanim kristjanom, ki se soočajo z različnimi oblikami preganjanja, opisanimi v nadaljevanju.

Po različnih verodostojnih poročilih je Pakistan ena najnevarnejših držav na svetu za kristjane. V zadnjih letih so bili številni revni in nedolžni kristjani na podlagi lažnih obtožb bogokletja mučeni in celo umorjeni. Pakistanska zakonodaja o bogokletju je postala tako priročno sredstvo za preganjanje kristjanov, da se pogosto zlorablja tudi za reševanje nepomembnih sporov, osebnih zamer ali premoženjskih vprašanj.

Muslimani, ki v Kristusu prepoznajo luč resnice in želijo sprejeti krščansko vero, s tem tvegajo svoje življenje. Njihova spreobrnitev namreč velja za odpad od islama, zaradi katerega jim lahko grozi smrt. Ljudje, ki sprejmejo Kristusa za svojega Odrešenika, se lahko soočijo s preganjanjem in celo nasilno smrtjo zaradi ravnanja oblasti, družinskih članov ali širše družbe.

V pakistanskih opekarnah je v suženjskih razmerah ujetih na tisoče kristjanov. Ko se znajdejo v hudi stiski, na primer zaradi nujnih zdravstvenih stroškov, brezposelnosti ali drugih družinskih težav, si izposodijo denar od muslimanskih lastnikov opekarn. Ker dolga ne morejo odplačati, so prisiljeni živeti in delati v opekarnah, da bi ga poplačali. Izpostavljeni so telesnemu in verbalnemu nasilju, slabemu ravnanju ter nečloveškim življenjskim in delovnim razmeram. Svojim družinam pogosto ne morejo zagotoviti niti dovolj hrane. Živijo brez osnovne zdravstvene oskrbe in si ne morejo privoščiti niti ustreznega zdravniškega pregleda. V zadnjih letih je bilo v teh opekarnah ubitih veliko kristjanov, številne ženske in dekleta pa so bile žrtve posilstva.

V Islamski republiki Pakistan je vsako leto ugrabljenih približno 1.000 krščanskih deklet in žensk, ki jih pod grožnjo z orožjem prisilijo, da sprejmejo islam in se poročijo s svojimi ugrabitelji. V večini primerov sta identiteta in kraj bivanja ugrabiteljev znana, vendar pristojni organi pogosto ne ukrepajo, saj je pakistanska policija lahko podkupljena in sodeluje z ugrabitelji. Ugrabljena dekleta so izpostavljena spolnemu nasilju, posilstvom, prisilni prostituciji, trgovini z ljudmi, prodaji in drugim oblikam nasilja v družini.

Pretresljivi podatki kažejo, da dva od treh krščanskih otrok v Pakistanu ostaneta brez izobrazbe, kar 75 % od približno treh milijonov kristjanov v državi pa živi pod pragom revščine. Če družine svojim otrokom komaj zagotovijo dovolj hrane, kako naj jim omogočijo kakovostno izobraževanje? Večina nas ima izobraževanje za samoumevno pravico, vendar pogosto spregledamo, da je za številne krščanske otroke v današnjem Pakistanu skoraj nedosegljivo. Omogočanje izobraževanja je zato ključnega pomena, saj jim lahko pomaga ustvariti boljšo prihodnost zase in za svoje družine v državi, kjer so pogosto obravnavani kot drugorazredni državljani.

Na tisoče pakistanskih kristjanov, ki so zaradi preganjanja pobegnili iz domovine, je obtičalo v državah, kot so Tajska, Malezija, Šrilanka in Nepal. Nobena od teh držav ni pogodbenica Ženevske konvencije o statusu beguncev iz leta 1951. Zato jih oblasti teh držav ne priznavajo kot begunce, temveč jih obravnavajo kot nezakonite priseljence.

Ne smejo zakonito delati, ne prejemajo finančne pomoči, njihovi otroci ne morejo obiskovati šole, številni pakistanski kristjani pa so v tem obdobju zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe celo izgubili življenje. Približno 300 družin oziroma 1.000 posameznikov iz pakistanske krščanske skupnosti, med njimi starejši ljudje, ženske in majhni otroci, je pridržanih v centrih za pridržanje priseljencev, ki so znani po prenatrpanosti, slabih higienskih razmerah in nečloveškem ravnanju.

Naša želja je pomagati bratom in sestram v veri, ki so v Islamski republiki Pakistan zaradi svoje krščanske identitete izpostavljeni diskriminaciji, mučenju in družbeni izključenosti. Najpogosteje jim poskušamo zagotoviti varno zatočišče in pomoč pri zadovoljevanju osnovnih potreb znotraj njihove domovine. Vendar jih moramo včasih preseliti v druge države, da bi jim rešili življenje pred nasiljem radikaliziranih množic, ki jemljejo pravico v svoje roke. Združimo moči, stopimo jim ob stran in v njihova življenja zasejmo majhno seme upanja.